Tema temelji na prvem poglavju knjige Jordana B. Petersona: 12 pravil za življenje, protistrup za kaos

Če ste kot večina ljudi, ne razmišljate veliko o jastogih – razen kadar kakšnega jeste. Toda ti zanimivi in okusni raki so vredni razmisleka. Njihovo živčevje je razmeroma preprosto, z velikimi, opaznimi nevroni, temi čarobnimi celicami možganov. Zaradi tega so znanstveniki lahko zelo natančno zarisali živčni tokokrog jastogov. To nam je pomagalo razumeti zgradbo in delovanje možganov ter vedenje višje razvitih živali in tudi ljudi. Jastogi imajo z vami več skupnega, kot bi morda mislili.

Jastogi živijo na morskem dnu. Tam spodaj potrebujejo domače oporišče, ozemlje, na katerem lovijo plen in iščejo užitne ostanke in koščke vsega, kar dežuje navzdol iz nenehnega kaosa klanja in smrti visoko zgoraj. Želijo nekaj zanesljivega, kjer sta lov in nabiranje dobra. Želijo dom.

To pa je lahko težava, kajti jastogov je veliko. Kaj, če dva od njih sočasno zasedata isto ozemlje na dnu morja in oba želita živeti tam? Kaj, če je na stotine jastogov, ki se vsi poskušajo preživljati in skrbeti za družino na isti natrpani zaplati peska?

Zakaj jastog? Jastogi so po Petersonu živali (po mnenju znanstvenikov lahko iz njihovega preprostega, a dobro preučenega živčnega sistema sklepajo na delovanje živcev pri drugih bitjih), ki po našem planetu hodijo naokoli že kakih 350 milijonov let (dinozavri so bili zanje torej zgolj mimobežniki), v njihovem življenjskem principu pa je jasno utemeljen naravni, evolucijski princip, ki še zdaleč ne predvideva enakopravnosti vseh bitij, temveč jasno prevlado močnejših nad šibkejšimi.

To Peterson utemeljuje z medsebojnim soočanjem jastogov pri iskanju varnega skrivališča za počitek, pri čemer dva jastoga pogosto naletita en na drugega. Takrat izbruhne spor, ki ga rešita na enega od naslednjih načinov: prvi je ta, da manjši jastog hitro ugotovi, da ne bo kos večjemu, zato se pač umakne. Če sta si jastoga blizu po velikosti in na prvi stopnji ne rešita problema, začneta divje mahati s kleščami in tipalnicami, tako da se en začne umikati, drugi pa napreduje proti želenemu prostoru. Potem se vlogi zamenjata.

Po nekaj izmenjavah eden od njiju lahko ugotovi, da rezultat ni v njegovem najboljšem interesu, zato se umakne in izgine ter poskusi srečo drugje. Če spora tudi na tej stopnji ne rešita, preideta na tretjo stopnjo, ki vključuje dejanski boj, pri katerem skušata nasprotnika prekucniti na hrbet. Ko se to zgodi, poraženec uvidi, da lahko dobi resne poškodbe, zato se umakne.

Če tudi ta stopnja ne prinese rezultata, pa preideta na četrto stopnjo, ki lahko resno, celo usodno prizadene enega od jastogov, saj se z vso silo poženeta drug proti drugemu ter skušata en drugemu odtrgati kakšen vitalni del. Ta stopnja pripelje do jasnega zmagovalca, poraženec pa včasih tega boja tudi ne preživi.

Če ga preživi, lahko menda tudi za več dni izgubi samozavest, poraz pa lahko pri njem pusti tudi druge posledice. Če gre za dominantnega jastoga, ki ga je bil porazil še močnejši nasprotnik, se mu možgani v bistvu raztopijo, zrasejo pa mu novi, podrejeni možgani, ki so primernejši za njegov novi, nižji položaj, njegov življenjski položaj pa se odraža tudi v njegovi sključenosti.

Vsak, ki je kdaj doživel kak resen poraz v karieri ali ljubezni, pravi Peterson, ima najbrž določen občutek sorodnosti z nekoč uspešnim lupinarjem. V nadaljevanju pa izpeljuje pomen pokončne drže za splošno vzravnano hojo skozi življenje.

V svetu jastogov velja pravilo, da zmagovalec pobere vse, tako kot v človeških družbah, kjer ima zgornji 1 odstotek toliko bogastva kot spodnjih 50 odstotkov skupaj - in kjer ima petinosemdeset najbogatejših ljudi toliko denarja kot spodnje tri milijarde in pol. Večino znanstvenih člankov objavi zelo majhen krog znanstvenikov. Zelo majhen odstotek glasbenikov ustvarja skoraj vso posneto komercialno glasbo. Podobno so samo štirje klasični skladatelji (Bach, Beethoven, Mozart in Čajkovski) napisali skoraj vso glasbo, ki jo igrajo sodobni orkestri.

To načelo je včasih znano kot Priceov zakon. Mogoče ga je prikazati v grafu približne oblike črke L, v katerem je število ljudi na navpični osi, produktivnost ali viri pa so na vodoravni. Toda to osnovo načelo je bilo odkrito že veliko prej. Italijanski učenjak Vilfredo Pareto (1848-1923) je opazil njegovo uporabnost za prikaz razporeditve bogastva v zgodnjem 20. stoletju, in kaže, da velja za vse družbe, kar so jih kdaj proučevali, ne glede na obliko vladavine.

Včasih je znano kot Matejevo načelo (Mt 25,29) in je izpeljano iz nemara najkrutejše izjave, kar so jih kdaj pripisali Kristusu: »[V]sakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima.«

Globoko v vas, v samih temeljih vaših možganov, daleč pod vašimi mislimi in občutji, je nepredstavljivo prvobiten kalkulator. Natanko spremlja, na katerem položaju v družbi ste - za lažje razumevanje recimo od ena do deset. Če ste številka ena, na najvišji statusni ravni, ste en sam velikanski uspeh. Če ste moškega spola, imate prednostni dostop do najboljših krajev za življenje in do najkakovostnejše hrane. Ljudje med seboj tekmujejo, da vam lahko delajo usluge. Imate neomejene možnosti za romantične in spolne stike. Ste uspešen jastog in najbolj zaželene samice čakajo v vrsti in se potegujejo za vašo pozornost.

Če ste ženskega spola, imate dostop do mnogih visokokakovostnih snubcev: visokih, močnih in simetričnih; ustvarjalnih, zanesljivih, iskrenih in velikodušnih. In tako kot vaš dominantni moški vrstnik si boste goreče, celo neusmiljeno prizadevali, da obdržite ali še izboljšate svoj položaj v enako tekmovalni ženski paritveni hierarhiji. Čeprav manj verjetno uporabljate fizično agresivnost, da to dosežete, obstaja veliko učinkovitih verbalnih trikov in strategij, ki so vam na voljo, med njimi tudi omalovaževanje nasprotnic, in prav morda jih znate vešče uporabljati.

Če ste, nasprotno, na najnižji, deseti statusni stopnji, moškega ali ženskega spola, nimate prebivališča (ali vsaj ne dobrega). Vaša hrana je obupna, kadar niste lačni. Ste v slabem telesnem in duševnem stanju. Imate minimalno romantično zanimanje za kogarkoli, razen če niso enako brezupni kot vi. Verjetneje zbolite, se hitro starate in umrete mladi, pri čemer redki, če sploh, žalujejo za vami. Izkaže se, da vam sam denar bolj malo koristi. Ne bi ga znali uporabljati, ker je težko pravilno ravnati z denarjem, še zlasti, če ga niste vajeni. Denar vas bo naredil dovzetnejše za nevarne skušnjave mamil in alkohola, ki so veliko mamljivejši, če ste se morali dolgo obdobje odrekati zadovoljstvu. Denar vas bo tudi naredil za tarčo plenilcev in psihopatov, ki uživajo v izkoriščanju oseb na nižjih klinih družbe. Dno hierarhije dominantnosti je grozen, nevaren kraj.

Pradavni del vaših možganov, specializiran za presojanje dominantnosti, spremlja, kako drugi ravnajo z vami. Na podlagi teh dokazov vam določi vrednost in vam pripiše status. Če vas vrstniki presojajo kot malo vredne, vam ta števec omeji razpoložljivost serotonina. Zaradi tega ste telesno in psihološko veliko odzivnejši na vsako okoliščino ali dogodek, ki lahko vzbudi čustva, še zlasti, če je negativen. Potrebujete to odzivnost. Izredni dogodki so na dnu pogosti in biti morate pripravljeni, da preživite.

Včasih ljudi nadlegujejo, ker se ne morejo braniti. Toda enako pogosto ljudi nadlegujejo, ker se ne želijo braniti. To se nemalokrat dogaja ljudem, ki so po temperamentu sočutni in požrtvovalni. To se dogaja tudi ljudem, ki so se odločili, iz tega ali onega razloga, da so vse oblike agresije, tudi jezna občutja, moralno napačne. Videl sem, kako so ljudje s posebno izostreno občutljivostjo na drobne tiranije in pretirano agresivno tekmovalnost zatrli v sebi vsa čustva, ki so morala priti na plano ob takih dogodkih.

Ker je njihova sposobnost za agresijo stisnjena v prisilni jopič preozke nravnosti, ljudje, ki so samo sočutni in požrtvovalni (ter naivni in se pustijo izkoriščati), ne morejo priklicati pristno pravičniške in primerno samozaščitne jeze, potrebne, da bi se branili. Če lahko ugrizneš, ti na splošno ni treba gristi. Ob primerni vključenosti sposobnost za agresiven in nasilen odziv dejansko zmanjša verjetnost, da bi dejanska agresija postala nujna. Če rečete ne v zgodnjem ciklu zatiranja, in to resno mislite (kar pomeni, da svojo zavrnitev izrazite povsem nedvoumno in stojite za njo), bo obseg zatiranja s strani zatiralca ostal primerno zadržan in omejen.

Okoliščine se spreminjajo in tudi vi se lahko. Stati pokončno z vzravnanimi rameni pomeni sprejemati strašansko odgovornost življenja, s široko odprtimi očmi. Pomeni hote sprejemati žrtve, nujne za ustvarjanje produktivne in smiselne resničnosti (pomeni delovati v Božje zadovoljstvo, povedano v starem jeziku). Stati pokončno z vzravnanimi rameni pomeni graditi barko, ki varuje svet pred potopom, voditi svoje ljudstvo skozi puščavo, potem ko je ubežalo tiraniji, si utirati pot stran od udobnega doma in dežele ter govoriti preroške besede tistim, ki zanemarjajo vdove in otroke.

Zato bodite pozorni na svojo držo. Opustite pobito in sključeno držo. Govorite, kar mislite. Izrazite svoje želje, kot da imate pravico do njih - vsaj enako pravico kot drugi. Hodite pokončno in z dvignjeno glavo glejte naprej. Drznite si biti nevarni. Spodbujajte serotonin, da bo v izobilju tekel po živčnih poteh, ki hlepijo po njegovem pomirjujočem vplivu.

Ljudje, vključno z varni samimi, vas bodo začeli imeti za sposobne in nadarjene (ali pa vsaj ne bodo takoj sklepali nasprotno). Opogumljeni s pozitivnimi odzivi, ki ste jih zdaj deležni, boste postali manj tesnobni. Potem boste lažje postali pozorni na komaj opazne družbene namige, ki si jih ljudje izmenjujemo, ko se sporazumevamo. Vaši pogovori bodo tekli bolje, z manj nerodnimi prekinitvami. Zaradi tega boste verjetneje spoznavali ljudi, se povezovali z njimi in naredili nanje vtis. To ne bo samo dejansko povečalo verjetnosti, da se vam zgodijo dobre stvari - povzročilo bo tudi, da se bodo te dobre stvari čutile boljše, ko se zgodijo.

Tako ojačeni in opogumljeni lahko sklenete sprejeti Bit ter delate za njeno krepitev in izboljšanje. Tako ojačeni boste lahko obstali, tudi med boleznijo ljubljene osebe, tudi ob smrti starša, in omogočili drugim, da najdejo moč ob vas, medtem ko bi jih sicer preplavil brezup. Tako opogumljeni se boste podali na potovanje svojega življenja, dopustili, da vaša luč zasije, tako rekoč, na nebeškem hribu, in zasledovali svojo upravičeno usodo. Potem bo smisel življenja zadoščal, da prepreči škodljiv vpliv smrtnega obupa. Potem boste lahko sprejeli strašansko breme sveta in našli radost. Iščite navdih pri zmagovitem jastogu, z njegovimi 350 milijoni let praktične modrosti. Stojte pokončno, z vzravnanimi rameni.